Intervju z Emanom, ki je eden najbolj ljubljenih na novi glasbeni sceni
Magnetni glas in karizma za prodajo. Eman, tekstopisec s kalabrijskimi koreninami, je eden najljubših izvajalcev italijanske glasbene scene. Ugotovimo več.
Ime mu je Emanuele Aceto , znan pa je kot Eman . In "Eman" je naslov njegovega zadnjega albuma, ki je izšel lani spomladi za Jackie & Juliet / Artist1 . Zbirka 10 skladb z intenzivnim in močnim slogom , ki je sposobna sprejeti najčistejše pesmi in jih projicirati v izrazito pop dimenzijo .
Umetniška razstava "september v parku"
S karizmo in magnetnim glas , pevec, tekstopisec z kalabrijske korenin, vendar presajene v Milano, je naslovnice po zaslugi sijajne izvedbe , ki žaga ga protagonist zadnji večer "Settembre al Parco", umetniški razstavi, ki je potekala v Catanzaro iz „1. do 8. septembra. Eklektična tekstopisec z zelo vsestranski slog , ki v svojem najnovejšem delu doseže stabilno umetniško linijo, polno idej in močnih sporočil . Ni ljubitelj tradicionalnih kanonov in mode, izogne se definiciji "indie" in je prepričan v komunikacijsko vrednostnekaj pesmi. Vsak stavek, natančen opis, zgodba. Vsaka beseda, obljuba. Z njim smo opravili razgovor, evo, kaj nam je povedal.
Intervju
Živjo Eman! Pogovorimo se malo o vas in vaši umetniški poti. Začeli ste zelo mladi iz žanra, kot je reggae, da bi utrdili svoj slog, rekel bi edinstven. Kakšno potovanje je bilo? Se vam zdi, da ste "prispeli" ali vedno radi eksperimentirate?
Definitivno zapleteno potovanje; Reggae je nišo žanr, se ukvarjajo s potiskom za skladanje je še bolj zapleteno stvari zame. Vedno sem čutila željo in potrebo po eksperimentiranju in preseganju žanrov. Srečanje z Mattiajem (producentom Mattia Masciarija "SKG") je v tem smislu pomenilo preobrat: pot je bila skupna in ideje so se med seboj govorile in tukaj smo. Ne počutim se, da sem prispela, pot me želi odpeljati daleč in ne vem cilja , rada mislim, da bo treba raziskovati še eno deželo.
"Settembre al Parco" se je pravkar končal, prav v Catanzaroju, vašem rodnem kraju, kjer ste nastopili na zadnji večer: kakšna je bila izkušnja? Navidezno sem povezan s svojim mestom in svojo deželo, ljudje to dojemajo, vas prepoznavajo kot resničnega in kot enega izmed njih. Na odru ne moreš lagati , goli si in pokazati se moraš, kdo si. Petje na tem odru pred tisočimi ljudmi, ki poznajo tvoje pesmi, ljubijo tvojo glasbo in pojejo v sozvočju, je neopisljivo čustvo, kamen od metanja solz . Bilo je neverjetno in nepozabno bo .
Odnos do njegove zemlje in nekaj radovednosti
Kakšen je v zvezi s tem vaša zemlja? In kako bi to opisali z Milanom? Koliko teh mest prinaša vaša glasba?
Prihajam s težkega ozemlja in prepuščen sam sebi; za večino je dežela mafije in podzemlja, zame ostaja "moja Afrika". Moram se boriti za njegovo izboljšanje, pokazati, da poleg nedvomnih naravoslovnih lepot obstaja človeško bogastvo, ki ga je treba odkriti in ceniti, jezen sem, ko mislim, da so mladi prisiljeni oditi, da bi bili izpolnjeni, da se mora človek prepustiti dostojni oskrbi. Milan je mesto vseh in nikogar, kjer se izliva odličnost in ustvarjajo priložnosti ; Zapolnil sem vrzeli, ki so povezane z mojim delom, in spoznal veliko ljudi. Všeč mi je dejstvo, da gre za "majhno" metropolo in v človeškem merilu, kjer lahko opazujem povsem novo predstavo. Prinesem vmoja glasba ta dva sveta in užitek tistih, ki prihajajo iz pokrajine in se izgubljajo vsak dan.
Kako je plavati proti plimi in ne slediti zavojčku? Se vam zdi, da je to težja pot? Zelo težko. Nisem edini in verjetno sem podzemlje podzemlja , toda to rad delam. Jaz sem ovca, ki kaže na drugačen način, ne maram teči k znakom pastirjev ali psov.
Kaj vas resnično navdušuje? Živim in si predstavljam, da je po vzponu vedno spust ... Navdušen sem nad ljudmi in neskončnimi vidiki, da mislim, da me bo jutri življenje presenetilo, na bolje ali na slabše.
Foto © Micol Ronchi